Peticija proti Cerarju

Predsednik vlade Miro Cerar je v intervjuju za RTV Slovenija dejal, da gre pri razprodaji državnega premoženja za načelno vprašanje, za vprašanje »verodostojnosti države«. Slovenija naj bi namreč dala obljube, sprejela je odločitve, ki jih mora zdaj spoštovati, poleg tega naj bi bili nekateri postopki, kot je »privatizacija« Telekoma, že tako daleč, »da bi prišlo do pravnih problemov in tožb in odškodninskih zadev«, če Slovenija postopke sedaj prekine. V vsakem primeru pa je privatizacija, »kot veste«, v pristojnosti SDH, »torej Slovenskega državnega holdinga, tukaj vlada ne more neposredno vplivati«, je dejal premier, ki se je očitno omejil na vlogo nemega opazovalca. V nasprotnem primeru bo Slovenija izgubila ugled. In za kogar to ni dovolj prepričljivo, dobi poleg »korenčka« še palico. Grozijo nam odškodnine.

Poslušati predsednika vlade, ki dokazuje, da nima moči, da ima zavezane roke zaradi »načelnosti«, je absurdno – konec koncev politika ni pravo, je kreator prava, je pravni korektiv, je umetnost možnega. V primeru slovenske privatizacije je absurd še večji. Je že res, da je parlament sprejel odločitev o privatizaciji, nato je na predčasnih volitvah zmagal Miro Cerar, ki je obljubljal drugačen pristop, pa tudi Alenka Bratušek je neposredno pred volitvami postopke prodaje 15 podjetij začasno zamrznila. Toliko o načelnosti – kaj pa odškodnine?

Če bi nova vlada in parlament postopke privatizacije prekinila, trdi Cerar, »bi prišlo do pravnih problemov in tožb in odškodninskih zadev«. Čeprav v 20. členu obligacijskega zakonika piše, da pogajanja nobene od strank ne zavezujejo in da lahko med postopkom vsaka stranka pogajanja kadarkoli zapusti, so zasebne tožbe seveda možne. A v njih mora prizadeta stran dokazati, da je druga stran pogajanja zapustila brez utemeljenega razloga, kar je zelo težko. Še težje bi bilo to dokazati v aktualnih primerih. Na Slovenskem državnem holdingu (SDH) so nam potrdili, da holding »s potencialnimi kupci ni sklenil sporazumov, ki bi ustvarjali posebne podlage za morebitne odškodninske zahtevke zaradi ustavitve prodajnih postopkov«. Kar z drugimi besedami pomeni, da posebnih pravnih problemov in »odškodninskih zadev« ne more biti.

Absurdno je poslušati predsednika vlade, ki dokazuje, da nima moči, da ima zavezane roke zaradi »načelnosti«.

Kaj pa neposredno vplivanje na SDH? Če pozabimo na dejstvo, da je premier Miro Cerar najvišji politik, ki nima samo pristojnosti, ampak tudi odgovornost, da se vpleta v marsikatere postopke, so Cerarjeve ponavljajoče se izjave, da so postopki privatizacije v pristojnosti SDH, s pravnega vidika nepravilne. SDH namreč še vedno nima glavnega dokumenta, smernic in strategije, še vedno deluje v režimu prehodnih odločb, ima začasno vodstvo. Zaradi tega je prejšnja vlada v samem sklepu vlade o »odsvojitvi« 15 družb izrecno zapisala, da se bo prodaja »posameznih naložb izvajala pod nadzorom komisije, ki jo bo imenoval minister, pristojen za finance«, nadzor nad izvedbo posameznih postopkov pa naj bi izvajalo računsko sodišče. Nič od tega se ni zgodilo, komisija ni ustanovljena, nadzora ni.

In končno je tukaj še problem drugih držav EU, ki jim je Slovenija domnevno obljubila privatizacijo – četudi lastništvo podjetij nikoli ni bilo področje skupnih politik EU. Uradni odgovor, ki smo ga dobili od evropske komisije, je, »da je Pogodba o delovanju EU glede javnega ali zasebnega lastništva nevtralna, zato je evropska komisija, kot varuhinja pogodb EU, glede lastništva nevtralna. Odločitev je v pristojnosti držav članic«. Drži pa, da je Slovenija privatizacijo izpostavila sama – tako rekoč obljubila – v dveh dokumentih, ki sta ju potrdila evropski svet in evropska komisija. Šlo je za nacionalni program reform za leto 2013 in program Slovenije za stabilnost, za obdobje 2012–2016. A na ravni EU, znotraj postopka, v katerem države usklajujejo svoje gospodarske politike, imata ta dva dokumenta status priporočila. Ta dva dokumenta sta bila sprejeta, še preden je slovenski parlament potrdil seznam 15 podjetij, zato v njih ni nikjer izrecno izpostavljeno točno določeno podjetje.

Peticijo Preprečite razprodajo! lahko podpišete na spletni strani www. mladina.si, lahko pa nam podporo sporočite na elektronski naslov desk@mladina.si ali pošljete na Tednik Mladina, Dunajska c. 51, 1000 Ljubljana, s pripisom Peticija Preprečite razprodajo!

Za uresničevanjem teh dveh dokumentov skrbi evropska komisija, ki piše priporočila. Celoten postopek ima sicer svojo logiko. Cilj je zmanjšanje t. i. makroekonomskih nestabilnosti, najpomembnejše so zaveze v zvezi s primanjkljajem. V zadnjem priporočilu evropske komisije se v zvezi s privatizacijo izrecno omenjata zgolj dve podjetji, Abanka in NKBM. Evropska komisija tako Sloveniji priporoča, da v skladu z načrti »do konca leta 2014 privatizira NKBM, pripravi Abanko na privatizacijo v letu 2015«. Logično, komisija je namreč dovolila državno pomoč slovenskim bankam v okviru dokapitalizacije konec leta 2013, Slovenija je tako postala stoodstotna lastnica NKBM, NLB, Abanke in Banke Celje, iz česar izhaja pričakovanje, da se bo država vsaj iz nekaterih bank umaknila. Besed o Aerodromu ali Telekomu v priporočilih ni.

In četudi priporočila na nekaterih mestih omenjajo proces privatizacije, recimo, da naj Slovenija »nadaljuje z izvajanjem privatizacije, napovedane v letu 2013, v zastavljenih časovnih rokih«, in četudi evropska komisija uradno pričakuje, da države članice spoštujejo obljube, nam je visoki predstavnik evropske komisije, pristojen za to področje, neuradno priznal, da Bruselj nikogar ne sili v privatizacijo. Nasprotno, če bi si Slovenija glede določenega ukrepa premislila in jasno povedala, zakaj, bi države EU to verjetno upoštevale.

»Rekli so nam, da bo prišla trojka«

Predsednik SD Dejan Židan o napovedi stranke, da je privatizacije konec

Na kongresu stranke ste dejali, da je privatizacija končana. Kaj to pomeni za Telekom in druga podjetja?

Zavedamo se, da zavez ni mogoče spreminjati enostransko. Po drugi strani vemo, da so danes razmere bistveno drugačne, kot so bile pred dobrim letom, ko smo partnerjem v EU dali te obljube. Imamo drugačno stanje v gospodarstvu, imamo gospodarsko rast, število brezposelnih pada, zlasti pa so finančni viri dosegljivi po nižjih obrestnih merah. Okoliščine so bistveno spremenjene, kar v EU gotovo razumejo. Zaradi tega predlagamo, da Slovenija odpre razpravo o aktualnem privatizacijskem svežnju. Naša stranka se je o tem z vodstvom evropskih socialistov in demokratov (SD) že pogovarjala, sporočili so nam, da če so okoliščine res spremenjene, je to lahko temelj za pogovore. Sedaj koaliciji, predsedniku vlade, finančnemu ministru predlagamo, naj to razpravo odprejo na ravni evropske komisije.

Je to mogoče opraviti v razmeroma kratkem času?

Ne vem, vem pa, da se nam očita, da spreminjamo stališče. Tega ne skrivamo, tudi z našo pomočjo je bil privatizacijski program sprejet. Vendar bi rad še enkrat ponovil: okoliščine so se spremenile, to mora biti zadostni argument za odprtje razprave na formalni ravni.

Privatizacija nikoli ni bila skupna evropska politika, vi pa ves čas omenjate evropske partnerje. Zakaj?

Po meni dostopnih informacijah smo privatizacijo obljubili evropskemu svetu. Bilo nam je rečeno – sam pri teh pogovorih nisem sodeloval –, da je bila to utež na tehtnici, zaradi katere k nam ni prišla trojka. Mnogi govorijo, da prodajamo državno premoženje, ker je bilo upravljanje neučinkovito. A na drugi strani opažamo, da ne prodajamo najmanj dobičkonosnih in slabo upravljanih podjetij. Prodajamo Telekom, ki ima visoke dobičke, država pa ima od njega velike koristi. Tudi to so elementi za nove pogovore.

Je Slovenija vodjem drugih držav res obljubila, da bo privatizirala 15 podjetij v zameno za kredite?

Tako sem razumel postopke. Rekli so nam, da če Slovenija sprejme tak sveženj, bomo v uniji obdržali status in bomo imeli lažji dostop do finančnih trgov.

Je evropska komisija pripravljena na nove pogovore?

V EU vprašanje lastnine ni ideološko, nikogar ne moti, če je lastnina državna. Kot že rečeno, neuradno smo dobili potrditev, da če so okoliščine drugačne, lahko Slovenija, ali katerakoli druga država, razpravo ponovno odpre. Ne gre za to, da bi prelomili zaveze.

Ali ni takšno izsiljevanje neevropsko?

Veliko sem se o tem pogovarjal s poslanci in ministri. Ministri SD smo se pred dobrim letom v vladi vzdržali glasovanja o privatizacijskem svežnju. Poslanci so glasovali za, a jim je bilo predstavljeno, da če tega ne bodo podprli, v Slovenijo pride trojka.

Kako pa komentirate odgovor predsednika vlade, ki je dejal, da je izražanje pomislekov o paketu privatizacije nelegitimno, saj da ste sami na ravni vlade o tem že nekajkrat odločali.

Zavedam se, da se bomo v naslednjih tednih in mesecih veliko pogovarjali o upravljanju državnega premoženja. V SD bomo pri tem aktivni, vedno bomo govorili z argumentom, ne pa z diskvalifikacijo. Naš argument je, da so razmere spremenjene. To je očitno, vsak to vidi in občuti.